This image is available from the Večer website under the reference number 510571.
This tag does not indicate the copyright status of the attached work. A normal copyright tag is still required. See Commons:Licensing for more information.
This Slovene work is in the public domain in its source country and the United States because its copyright expired pursuant to the Yugoslav Copyright Act of 1978, which provided for copyright term of the life of the author plus fifty years, or twenty-five years since the publication for photographs and works of applied art (details). This applies to works already in the public domain on or before 29 April 1995, when a new copyright act became valid, which is also before 1 January 1996, the URAA date.
The work meets one of the following criteria:
a) a work of known authorship and the author died before 1 January 1945
b) an anonymous work and it was published before 1 January 1945
c) a photograph or a work of applied art published before 1 January 1970
Note that other works enter the public domain 70 years after the author's death or 70 years after publication if the work was published anonymously. If this is the case please use {{PD-old-70}}.
Ez a kép járulékos adatokat tartalmaz, amelyek feltehetően a kép létrehozásához használt digitális fényképezőgép vagy lapolvasó beállításairól adnak tájékoztatást. Ha a képet az eredetihez képest módosították, ezen adatok eltérhetnek a kép tényleges jellemzőitől.
Szerző
Večer arhiv
Kép címe
10. oktober 1961, Jeruzalem: Prišel je najlepši čas, praznik Slovenskih goric in Prlekije, Haloz, Dolenjske in Goriških brd, praznik vseh tistih, ki so skozi vse leto z ljubeznijo negovali žlahtno trto, se zaskrbljeno ozirali v nebo in ljubkovali s pogledom rumene, rdeče in črne jagode pod zelenimi, narezljanimi listi. To je čas, ko se čez gorice razlije rdečo-rumena barva in ko preplavi lepota jeseni deželo s svojo radodarno roko. Čas, ko zadrhte srca vinogradnikov v velikem pričakovanju in ko se ob prvi preši sprosti skozi vse leto zadrževani globoki vzdih. Vse oči se tedaj upro v vago, ki meri sladkorno stopnjo. Samo vaga bo odločila, ta majhna napravica, ki utegne nameriti samo 14 maliganov, lahko pa tudi dvajset in še več. Tako lepa je trta v času trgatve, da ob pogledu nanjo zbledi spomin na trud in znoj in na dolge ure trdnega dela. Vsaj letos je taka, bogato obložena z žlahtnimi jagodami,polna vriskajočega veselja, sladka in lepljiva in z opojnostjo prepojena. Lahko so letos veselo nasmejana lica vinogradnikov. Trta že dolgo ni bila tako radodarna, sploh pa ne poslednja leta. Kot da bi se letos hotela oddolžiti za lani storjeno krivico, ko je bila letina bolj kisla. Po deset in več kilogramov grozdja naberejo pridne roke beric na posameznih trsih. Pütarji si bodo letos pošteno ogulili ramena. Škafi beric se tako hitro polnijo, da se vsak čas razleže čez gorice nestrpen ženski glas: Püta! Pütarji hite. Ne dovolijo, da bi jih ženske priganjale. In tako se v odgovoroglasi ob ropotanju lesa, na katerega pütarji zarezujejo število püt, po notranjosti püte gromek poziv: Grozdje! Potem hite beravke. Vesel pogovor za hip zastane, škafi se spraznijo in tekma se nadaljuje. Naj se ogulijo ramena, naj teče znoj. V tem delu je sedaj vsa radost in vse bogastvo vsega leta. Sedaj je važno, da teče mošt, tako sladek, da se ti ustnice zlepijo, ko ga poskusiš. Jaz